7. 11. 14

Tri pesmi velikega pesnika

Tri pesmi velikega pesnika Pesmi štirih.
Tretji, ki je danes odšel in za njim ostaja velika poezija.
Otroška, Kekčeva, od Mačka Murija,
v smeri Južnega otoka,
prek Življenja do minule Jeseni.


in memoriam
Kajetan Kovič 21.10.1931-7.11.2014

Mačja uspavanka
(Kajetan Kovič)

Muce bele, muce črne,
muce zlate in srebrne
več ne smejo klepetati,
morajo takoj zaspati.
Zlato sonce gre za morje,
bele sanje čez obzorje.
Sanje so velika skleda
pol iz mleka, pol iz meda.
Ko jim sanje zadišijo,
bele muce brž zaspijo
in za njimi tudi črne
in še zlate in srebrne.

Življenje
(Kajetan Kovič) 
Tak čudno je naše življenje,
srečno in hkrati nesrečno,
in kratko je naše življenje
in eno samo za večno.
 
Dokler smo tu, sta nebo
in zemlja v naši oblasti,
vendar mora drevo
o sojenem času pasti.
 
Tak čudno je naše življenje
s svojo mračno zavestjo,
da se pesem konča
v plitvem jarku za cesto,
 
da se včasih konča,
preden se je začela,
brez zemlje in brez neba
kot roža nedozorela.
 
Tak čudno je naše življenje,
srečno in hkrati nesrečno,
-o pesem nedokončana -
in eno samo za večno.


Jesen (Kajetan Kovič)

Nekje na soncu dolgo bi slonel
in bi prešteval bele pajčevine
jesenskih dni; gozd bi žarel
in čakal da poletje mine;
da listje porjavi in obledi,
da pride čas, ko pade slana
in potok se skali
in je tema zarana.
Nekje na soncu, daleč od ljudi,
prešteval in pomišljal bi spomine
ves dolgi dan, ko gozd žari
in čaka, da življenje mine.

2 komentarja: