31. 07. 16

Torba za na plažo

Nekdo je v juliju poguglal "torba za na plažo" in našel mojo staro veliko torbo za na plažo z galebi.
Danes je zadnji julij in prav je, da julijski pravljični čas zaključimo še malo spominsko dopustniško, morsko.

Za na letošnji dopust, sem sešila novo torbo za na plažo. Torbo velikanko. Vanjo gredo zelo komot tri velike brisače, plastenka vode, špeža za na plažo, ki jih sproti kupimo v trgovini in jo nabašemo kar po vrhu vse robe za na plažo.  Po zunanji strani sem ji sešila zadrgo po celi dolžini z velikim konfortnim žepom, v katerega skrijemo najbolj pomembne reči, ki jih ne smemo panično iskati po torbi, denarnica, telefon, ključi.  Znotraj so štiri žepi v katerega ravno prav pašejo - krema za sončenje, rolca WC papirja, knjiga in moja štrikarija, vse zelo pomembne reči za "moje preživetje" na plaži, na letošnjem dopustu.

Na morju se je torba zelo dobro obnesla, velika in komfortna je. Naramnice sem ojačala z medvlogo in se lepo prilegajo na ramena in nič ne žulijo in lezejo dol.  Ob obeh volgalih sem dodala tunelček s špago, s katero se torbo lahko zategne in so vse stvari lepo še bolj varno pri kraju in ni nobene bojazni, da bi kaj popadalo ven. Hkrati se tako torba tudi lepše nosi in prav lepo prilega.







29. 07. 16

po rusko

vse povsod obsedeno stanje, vse novice so take "ruske" novice. Dva ali tri dni bodo takšne.
poslušam, berem, asociram.

Putin na obisku, 
trenutni režim na širšem območju gorenjske avtoceste, 
akreditacija, voda in čokoladica, je povedal Jare,
poostreni varnostni ukrepi, 
piruška vs potica in boršt vs jota, 
ruska kapelica, 
peti kilometer ceste na Vršič, 
spominska slovesnost,  ruski ujetniki, 
pieteta vs diplomacija, 
Pahor, Putin, Pahor, Putin, Erjavec, Putin, Pahor, Putin, 
ljubezen med Ljubljano in Moskvo, 
zanimanje za ruski jezik narašča, 
slovanske korenine, 
bo promet zaradi Putinovega obiska obstal?, 
daljše in krajše zapore na cestah, zaprt Karavanški predor, 
kako je prispel Putinov vozni park z letalom, črn blindiran mega marcedes, 
odlična priložnost in sporočilo miru, 
Tamali me vpraša, če bo res prišel Putin v Slovenijo? in takoj še vpraša "A zarad Slakonje?
6,745 mio ogledov, Tamala zna vse besedilo na pamet, "It is grejt to be president of d bigest cauntry"
meni pa se poje ena druga čudovita slovaska pesem, 
melodija po ruski himni, 
Predin, itak da Slovan, slovanske duše smo,
že zato moramo malo skup držat.  

Zoran Predin - Zadnja večerja.


24. 07. 16

Totalna torba - ribca

v angleškem besednjaku je to -
tote bag in enkrat sem rekla, da je to totalna torba.
Najbolj enostavna,
brez podloge,.. tudi zato, ker je takšno batik blago potiskano z ene  in druge strani,
tako je hrbet enak licu.
torba za pol ure - 10 minut rezanja, 10 minut šivanja in 10 minut likanja.
v poletni varinati,
ribico sem nacentrirala na sredino, na drugi strani pa pustila samo valove, ki jih ribica pusti potem ko poljubi vodno gladino.
Kar luškana.
Bila je z nami tudi na morju.

DSC_9929


DSC_9928

21. 07. 16

Sprehod po Osorju

Burja je žvižgala med jambori v mali marini in ustvarjala zanimivo glasbo. Male sonatine za flavte.Veliko jamborov, veliko flavt. Kako zanimivo.
Na morju ni bilo niti duše in iz mostu, ki loči Cres in Lošinj ni noben skakal v vodo.  Spomnim se taborjenja med visokimi borovci v kampu v mestecu. Bilo je v petem razredu. Najboljše je bilo takrat,  ko smo skakali iz mostu. Ne vem, če danes še kdo skače z mostu. 
Med hišami in vrtovi občudujem rože, čudovite oleandre, cvetove pasijonke. 
Vrata, okna, srca. Srca, ki ga vijugajo med okni in vratnimi krili.
Nekaj turistov se sprehaja in lagodno postopa, časa je dovolj. Nikamor se ne mudi. Burja prinaša ohladitev, poseben in drugačen mir.
Iz obzidja občudujemo morje, ki je temno. Temno zeleno. Črno. Nebo se pooblači in kasneje se za trenutek pokaže sonce, ki razkrije zaplate modrega nebo.
Oblaki se trudijo, da bi narisali srce. Morje pa prehaja v plimo.





19. 07. 16

Sprehod po Martinščici

Sprehod po bližnji vasici ob morju, 
nekega dopoldneva,  
ko je pričel pihati jugo, ki je zbistril nebo in barvo morja.
Zdelo se je, da vse barve sijejo fluorescentno.








17. 07. 16

Sveži počitniški spomini na morje dvašestnajst

Pozabila sem, kako hinavska je lahko klima v avtu. Jezna in žalostna. Grrr. Uroinfekt. Pozabila na škatlico Primotrena iz tavisoke omare. Vročinski val sem tako bolj ali manj preživela na blazini. Res se nisem naplavala, masko pa sem si nadela, le da sem izpolnila željo najmlajšemu. Na srečo najdem v naši trgovini uvin čaj - nisem edina med ubogimi zgleda..., Pijem čaje, tudi kamilična parna kopel pomaga. Bolje je.
Tamali uživa. Se potaplja, igra in zabava kar sam s sabo. Njegova očak, (tako ga je klical na morju) ga nauči kako se meče ploščate kamenčke v žabico, skupaj skačeta in pod vodo gledata ribe, ježke, kumare in veternice. Pohvaliva ga, ker je nenavadno ničsiten.
Morje je v prvi polovici dopusta nenavadno mirno, vroče je.  Na plaži štrikam. Črne nogavice. Po navodilih, ki jih v glavnih izsekih sprintam že doma. Za vsak slučaj, da se mi kje ne zakači. Svetloba je odlična. Še kako mi je všeč in res priporočam :)  Moj stolček  v rezidenci pod senco ima ravno v pravi višini postavljene naslonjala za komolce in roke,...da se super štrika :)
Po nekaj dneh ne hodim več kar naprej lulat. V vodi tega nikakor ne smem počet, ker to še poslabša ta zoprnispodnji prehlad. "Yes", je rekel Tamali, ko sva šla končno skupaj iskat morsko zvezdo. Namesto nje sva na dnu našla malega morskega psa ;) oz. prej neke vrste jeguljo. Čudno se je ujela v neko past in njeno mrtvo telo se je svetilo in plahutalo na dnu peska.
Sicer pa vročino in močno sonce vedno težje prenašam. Čudim se ljudem, ki se kljub mnogim opozorilom in že opečeni, razbrazdani, marogasti, postarani koži nastavljajo soncu pri najvišjih temperaturah. Pa da vidimo,  koliko časa sama zdržim na soncu,  da me ta dodobra pregreje in dokončno odpravim prehlad mehurja, si rečem in probam.  Zdržim 15 minut v najhujši vročini - tam okrog dveh popoldne, ko običajno vsi počivamo in spimo v  senci. Dost je. In se vržem v toplo morje.
Ugotovim, da nekateri jedo tudi morske ježke. Italijanski par je na plaži brez marele, brez kančka sence. Punca ima na glavi le slamnik in njun rekord na soncu je nor.  Moški najprej z morskega dna pobere vrečo velikih morskih ježev. Umakneta se na čeri in s posebnimi kleščami razbijeta ježe. Meso punca pospravi v posodo. Okostja in bodice moški pospravi v mrežasto vrečo in odplava daleč stran ter jih odvrže na morsko dno. Sedaj mi je jasno, zakaj so ponekod na morskem dnu nenavadno čudno razbita okostja morskih ježkov. Vedno se mi je čudno zdelo od kot to.
Tamali odšteva dneve kdaj prideta punci, z matematiko te spremeni v ducate ur in tako odšteva v urah. Obe sta bili v prvi polovici našega dopusta na skavtskem taboru. Punci sta najprej potrdili, da se nam pridružita, na koncu pa zakomplicira naša Tamala, ker njej se "pač ne da"... na koncu v več telefonjadah zaropotam in prekličem vsemogoča zgovarjanja. Tamala se sproti zmišljuje, da "ona ima after" (after party devetletke) in ne bo vstajala zgodaj za na pot. Ultimat pade z moje strani - spakirat mora sredi noči, ko pride z afterja ali pa vstane ob petih zjutraj.
Naša ljuba draga nona ju na dan največjega toplotnega udara pripelje do Brestove, do trajekta.
Zaton vročinskega vala preživimo skupaj ob morju in dobra volja se vrne tudi na obraz Tamale, ki se mora na začetku seveda naspat. Tavelika s seboj prinese 5 knjig (za 5 dni, pravi). Tamali ju je še kako vesel, na začetku uvideven in vsesplošno ustrežljiv, kasneje se pa itak kmalu zravsajo. Kartamo remi, naučijo me  bridge, Tamali se zjoče, ko igramo lažnivca.
Potem pride veter. Najprej jugo. Morje je ta dan zelo toplo. Plavamo, umaknemo se v sosednji zaliv, kjer ni prevelikih valov. Domačin napove, da je treba izkoristiti dan, da bo jutri burja, pravi.
Naslednji dan se to res zgodi.  Kakšen mraz na morju! Vsi postanemo takšni kot veter, sitni in pikri. Oblečem edini dolg rokav, ki ga premorem, k sreči imam s seboj ene dolge hlače. Punci jih nimata in iščeta edine pare nogavic, ki so v moji garderobi. Nogavice sicer sodijo k telovadnim copatom, ki sem jih vzela s seboj, da bom šla do vrha Babine. To se na koncu ni izšlo. Najprej zaradi zdravstvenih okoliščin in vročine, na koncu zaradi hudega vetra, ki bi me na vrhu hriba zagotovo podrl na tla.
Tako vsi beremo, jaz štrikam, D. rešuje sudokuje iz dnevnega časopisa. Tavelika hčera bere že četro knjigo. Jaz sem že vse tri knjige iz cikla Primorcev (Primorci beremo) prebrala že pred ohladitvijo. Tako pletem že drugi par nogavic. Ta vetrovni in surovi dan sem oklicala za naš najbolj lenoben, zabušavajoč, brezdelen družinski dan, kadarkoli.  Še kosilo smo imeli "kot na plaži", zato pa smo si zvečer privoščili dobro večerjo v bližnji restavraciji.
Dolgo čakamo na trajekt. Velika kolona je tudi na naši strani. Tamala  "joče", ker ji je zmanjkalo knjig. Najmlajši je svoji dve že davno"požrl". Všeč mu je, da reče da je "knjig požrl" ;). Zato pa sitnari in para živce sestrama, ki komaj čakata, da se skupni življenski prostor poveča in se doma za nekaj časa spravita vsak v svoj kot.

Morje in spomini, v nekaj fotografijah. Razglednice iz mnogih sprehodov pa vam pokažem še v kateri od prihodnjiih objav.