Včasih je bilo maškar mnogo. Kar naprej je zvonilo na vratih. V mojih otroških časih smo hodili od vrat do vrat in vedno se mi je zdelo in spominjam se, daje bila to prav posebna otroška sreča in radost.
Končno nas danes popoldan obiskala prva skupinica maškar. Že v soboto smo nakupili bombone, da bomo imeli "za pusta hrusta", pa jih žal nimamo komu deliti. Tudi našim otrokom se ne ljubi maškarati, niti najmlajšemu ne.
Še sreča, da danes delujejo zavedna društva pustne druščine in občinska oblast, ki ji je še kaj do tega, da se pust ohranja in da ta kulturna dediščina ne bo šla v pozabo in v muzeje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar