23. 07. 17

3. teden v juliju v 3. vročinskem valu

Mineva tretji teden julija, tretji vročinski val bo danes za nami. Pester teden. Punci sta se odpravili vsaka na svoj konec, ena s prijateljicama v Amsterdam, druga na morje in potem direktno na skavtski tabor. Tamali je bil cel teden z Američani, ki so v našem kraju imeli treninge rugbyja.
Šli smo na Mittelfest v Čedad na koncert skupine Laibach. Tri generacije - midva, Tamala s prijateljico in še nono. Zanimivo odbito, od nekdaj sem si si želela videti in doživeti Laibach. Presenetil nas je kar hladen večer, ki se je naredil po popoldansih plohah in na koncu smo vsi kar drgetali v najtanjših poletnih oblačilih. Na koncu smo še malo zakorakali in skandirali - Life is life in prišli tako do zaključka,  skupaj z navdušeno italijansko publiko.
 Zgodil se je koncec kolesarskega Toura in velika etapna zmaga našega Primoža Rogljiča, navijali smo da je kaj. Nepozaben bo njegov telemark na zmagovalni oder.
Zavetišče smo dali desetim skavtom pohodnikom, ki so prespali pri nas,  si skuhali goro pašte in tako čudovito peli tisti topli poletni večer. 
Na počitnice sta prišli nečakinji in na obisk sestrična z najmlajšim dojenčkom.
Mineva zanimiv in pester teden, ki se je zaključil z dvema popoldnevoma v Nadiži, v skritem in oddaljenem kotičku Korit.


21. 07. 17

V barvah vseh modrihzelenih voda pod Lubenicami, v modri špilji

Letos se mi je končno izpolnila želja in smo se s turistično barčico zapeljali do plaže pod znamenitimi Lubenicami na Cresu. Lubenice so vasica na Cresu, ki se 378 visoko dviga nad morjem, nad čudovito peščeno plažo, do katere vodi  gorska pohodniška pot (pohodna varianta do plaže v Lubenicah me še čaka).

V sredini dopoldneva zapuščamo Martinščico, malo vaško pristanišče za nekaj jadrnic in jaht. 
Dan je lep, miren, brez oblačka, kar idealen za takšen izlet.
Na barčici nas je 10 gostov in 2 vodiča-kapitana-kuharja in en mlad vajenec.
Našemu najmlajšemu je kapitan prepustil krmilo in pokazal v katero točko in linijo mora strmeti in šofirati.
Prispemo pod Lubenice, v modri zaliv.
Na plaži je le nekaj ljudi, največ takšnih, ki do tja prispejo s svojimi plovili.
Morje je bisto, v vseh modrih barvah, na dnu so beli kamenčki. Čarobno.

Po poldnevu se na naši barčici že pripravlja kosilo.
To je bil najboljši brancin na svetu, brancin s Cresa, so zatrdili naši mornarji.
V zalivu smo tatko, jaz in sine preplavali še do drugih skritih kotičkov, do visoke skale iz katere se je dobro skočilo. Morje je toplo  in mirno.
Ob treh popoldan zapuščamo plažo pod Lubenicami in se zapeljemo še do bližnje Modre jame.
V tem zalivu je bilo kar precej gneče s turističnimi plovili. Poskakali smo iz barke in zaplavali v modro špiljo. Voda je bila mrzla.  Barva vode pa sneženo, florescenčno belo modra.  Tudi naša telesa in koža so se blesketala v modrem. Pod stenami modre špilje je veliko izvirov in pritokov sladke vode iz velikega sladkega jezera - Vranskega jezera. Nepozaben občutek. Zaplavamo do peščenega zaliva in se nazaj grede še enkrat ustavimo v jami, tokrat smo v jami sami trije, nobenega drugega turista, nobene gneče. Res lepo.
Zapuščamo zadnje prizorišče,  iz daljave opazujem vse turkizno modre barve.
Tamali je enourni postanek v tem zalivčku izkoristil za skoke v vodo z barčice. Rad skače v vodo.



Šefi poskušajo dvigniti sidro, ki pa se na dnu zatakne, zato mora eden od njih ponovno v vodo, da sprosti in reši oviro. Odplujemo proti cilju, domu, Martinščici.
Uživamo na soncu in vetru, ki ga dela barka, ki pluje ravno prav hitro, popoldan je že,  proti peti uri tudi sonce ne pripeka več tako močno. 
Ostaja  nam spomin na lep, sončne dan, lep izlet z morja in na vse mordozelene akvarele. 

17. 07. 17

o ovcah in prašičih, pa še zeleni kači z morja

Na dopustu sem vsako jutro ali večer hodila na Babino. Dobre pol urce hoje, počasi navkreber. Od piramide tam zgoraj, je lep razgled na morje, na obe strani otoka, na Lošinj, Krk, do Pule.  Zjutraj sem srečala kar nekaj  tekačev in pohodnikov, mnogokrat sem bila na vrhu prva in po poti razdirala vse jutranje pajkove mreže. Najbolj zgodaj sem bila na vrhu ob 6.05 minut. Da ni bilo prevroče se je bilo potrebno odpraviti na podvig nujno pred sedmo zjutraj, na tešč in s flašo vode v roki.
Enkrat me je na poti prestrašila ovca.  Obstala sem kot okamenela. Ovca je bila hudo kosmata, črno-rjave barve, kot en medo. Samo bulila je vame in na koncu šla svojo pot. Čudno se mi je zdelo, da je ob poti in v gozdu kar nekaj spremeb, ko so živali kopale po zemlji in premaknile tudi kakšno večjo skalo na pot. Najbrž iščejo zdravilne koreninice, sem pomislila. Naslednji večer sem spravila s seboj še moža in sina, kateremu sem obljubila, da bomo lahko srečali tisto ovco, ki me je prestrašila. Res smo naleteli nanjo in zraven še na ljubčka v belem. Črna ovca in beli oven, lep parček, prav luškana sta bila. Sledilo je še eno jutro, ko ovc nisem srečala, sem pa nekje v goščavi slišala kar močno topotanje in si rekla, da se pač nekje skrivata in je mogoče z njima še kakšna ovca več. Mnogokrat zjutraj sem namreč slišala blejanje v daljavi.
Pot je res lepa, posuta z iglicami in je pravzaprav zelo varna.  Nimam se česa bati, sem si mnogokrat rekla, ko sem šla sama zgodaj na pot. Ni klopov, ni kač, ni medvedov, le ovce, ptiči in škržati. Naslednjo jutro, ko je prišla na obisk mama, sva že zgodaj krenili na pot. Kmalu v začetku borovega gozda, nad podrto hišo iz kamenja sem zaslišala topotanje in na glas rekla:"Aha, tukaj bodo ovce, a jih slišiš..." Naenkrat nad potjo skozi gozd ugledava dva velika prašiča, ki stečeta v dir, za njima pa še kar nekaj manjših, luškanih, šekastih malih prašičkov.  Pogledava se in ne moreva verjeti svojim očem. Obe na glas rečeva: "Prasci, to niso ovce..." Mami rečem, da ni govora, da nadaljujem pot, neprijetno mi je, ker malo se bojim in Babina me letos ne bo več videla. Tudi mama se strinja, da glede na to, da je bila to družina z mladičini,  najbrž ni varno biti v njihovi bližini.
Uf, zanimiva izkušnja, še sedaj vidim velikega prašiča z velikim črnim gobcem, ki galopira po gozdu, topotanje pa kar odmeva naokrog. Razrita zemlja, premaknjeno kamenje ob poti torej le ni bila od ovc, ampak kar od prašičev, kar sem sicer enkrat pomislila a si hitro izbila iz glave in si hitela zatrjevati, da so to bile le ovce. Na koncu sem bila kar zadovoljna, da je bila tokrat z mano mama in nisem bila sama.










Do naše plaže ob morju, vodi pot skozi goščavo, nizko drevje,  sicer pa je to lepo utrjena in obljudena pot. Stopam po poti, sama. Bil je to čas še kar hude zgodnje popoldanske vročile, ko sem si  zaželela sladoled in sem šla do bližnje restavracije. Naenkrat zagledam nekaj premikajoče zeleno rjavega. Pomislim, da je to le martinček. Morda en večji martinček, morda kakšen tak kuščer, saj je bila premikajoča reč kar bolj velika.  Zona me oblije ko ugledam, da je to rep vsaj meter velike premikajoče se zeleno rjave kače, ki se je počasi premikala skozi goščavo in jo je varovalna barva dobro pokrivala. Uf, še nikoli nisem srečala kače na morju.

16. 07. 17

morje 2017

To bo spomin na dopust, ki sem ga polovico preživela z možem in sinom, polovico pa skupaj z mamo. Tatko je fanta odpeljal predčasno domov, saj letos pa res ni smel zamuditi in odložiti svojega letnega skavtskega tabor.
Spet smo bili na Cresu, kot že mnogokrat doslej. Mnogi se nam čudijo, kako lahko hodimo na dopust vedno na isti punkt, vendar je res zanimivo in prav nič nenavadno, ko vsako leto, (ko gremo navadno na dopust v prvem tednu julija) na svojem odmaknjenem delu plaže srečamo vedno iste ljudi, pare, družine, s katerimi se vsakič z nasmehom pozdravimo. Zakaj bi hodili drugam, ko je pa tu tako lepo, pravijo. Mirno, čarobno, tiho, lepo. Še kako se strinjam s turističnim sloganom - "No stress on Cres".
To je bil dopust, ki se ga bom zapomnila po svoji zavezi, da bom v 11 dneh, desetkrat osvojila Babino. To je hrib, od koder seže razgled na obe strani otoka. Do vrha piramidnega kupa vodi lušna stezica in poti je za dobre pol urce. Babino sem osvojila 6krat in pol... no, mogoče je pa ta zgodba vredna prav posebne objave in zraven lahko dodam še par besed o eni drugi...
To je bilo poletje na morju, čas letošnjega drugega vročinskega vala, ko je bilo morje noro toplo, mirno in bistro, nebo pa mnogo dni zapored brez enega oblačka.
To je bil dopust, ko smo končno šli z barčico na plažo pod Lubenicami in zaplavali v Modro špiljo.
To je bil lep in miren dopust na morju, na robu plaže v Slatini, kjer sem seštrikala dvoje rokavic brez prstov za punci in dve kuhinjski prijemalki, prebrala dve bukvi iz cikla Primorci beremo in se ubijala z kilerskimi sudokuji.
Lep dopust, v kratkih zgodbah tudi v nadaljevanju.



2. 07. 17

Vrečke za kruh

3 vrečke za kruh v natur barvah. Podložene v belem bombažu, nazunaj v kvalitetnih bombažih v kombinaciji lanu in bombažnega platna. Kar zadovoljna, tudi z novo modelirano velikostjo.

DSC_2498


DSC_2500


DSC_2501


DSC_2509


DSC_2507


DSC_2510


DSC_2513


DSC_2514


DSC_2512