24. 03. 17

Peresnice še naprej

Peresnice, ki so lahko tudi toaletke za v torbico ali za v ruksak (na špage)
V iskanju mere, slikca, zgodbe.
Vsaka s svojo -  zgodbo, rožco, figuro, barvno nianso.

se nadaljuje.
DSC_1949

19. 03. 17

peresnici

za šolo, za najboljše flomastre in barvne svinčnike.
Za punce.
Po njihovih željah.
Po izrecnih merah. Dolžina, širina, poden.
Prototipi.
Blizu optimalne mere.

DSC_1868


DSC_1865


DSC_1863

15. 03. 17

Dvojna peresnica

Fantova dvojna peresnica z lisico in zajcem  izpred dveh let je pač izgubila svoj čar. Lisico je fant porisal, peresnici se je po vrhu pokvaril še eden od kaveljčkov pri zadrgi.
Želel in prosil je, da mu sešijem novo, ampak popolnoma enako kot je bila ta. To pomeni dvojna - z dvema zadrgama, eno bolj globoka za barvice, druga manj globoka za ta glavna pisala. Poleg tega je želel - obvezno - še tretji manjši žep za drobnarije, pumpico in najboljšo radirko.
Blago je izbral sam - "čimbolj črna in ne močnih barv" - zadrge pa sem izbrala ta močne, z dolgim ključem, ki se obrača v vse smeri.

DSC_1850


DSC_1851


DSC_1853



14. 03. 17

Ponovno na Kaninu

Ooo, koliko let nas ni bilo na Kaninu.
Leta 2013 sem v smučarskih razgledih pisala o tem kako smučišče žalostno sameva.
Minila so 4 leta. V tem času smo se šele začeli dobro zavedati, kaj bi domačini z nesrečo in neobratovanjem, propadom Kanina skoraj izgubili. To je pač naše najbližje smučišče, na katerem se vedno srečamo domačini, smučišče, ki bo vedno naše, kjer se vedno počutimo tako domače. Saj je lepo tudi v tujini, ampak razgledi po naših hribih, do Krna, Triglava, morja, so res nekaj privinskega, lahko berete tudi nostalgičnega, lokal patriotskega,.. priznam.  Lepo so uredili in obnovili smučišče, restavracijo. Gondola pelje malo počasneje kot v starih časih, a vse skupaj ni odveč, nasprotno - paše. Zjutraj ta čas poješ še en pozen zajtrk, za nazaj grede pa imaš super popoldanski spanec.
Danes je bilo nad 2000 metrov še prav precej zimsko. Okrog ničle, sončno, občasno s prosojno visoko oblačnostjo. Le v nižjih višinah, na vstopu v Sella Neveo je zavel pomladanski zrak in tam je bil tudi sneg pač polentast.
Nasmučala sva se kot že dolgo ne. Pravi športni dan, brez mularije. Sicer pa je bilo kar precej živahno, mislila sem namreč, da bo še manj ljudi. Bilo je kar nekaj turistov, Hrvatov, Čehov, tudi sosedov iz Avstrijske Koroške. Seveda pa ni bilo nobene gužve in smučanje po tako praznih progah je prava uživancija.  Dopoldne sva smučala na naši strani, popoldan v Sella Nevei.
Čudovit smučarski dan.









12. 03. 17

O pticah in goseh

Na Gregorjevo,
ptički še kako lepo pojejo,
ptički se ženijo.
Tudi gosi spadajo med ptice.
Letijo v jatah.
V posebnem vrstnem redu.
Leteče gosi.
Flying geese.

Tudi one se ženijo.

DSC_1849

9. 03. 17

Kot vetrnica, kot kalejdoskop

Čas teče.
Se sestavlja. Tudi ustavlja.
Se vrti, suka, obrača.
Kot vetrnica.
Kot kalejdoskop.

DSC_1846 
Moj novi patchwork blok v čisto novi tehniki - paper piecing.

7. 03. 17

O postu, zavezi in zapisih

Če ne bi imela zaveze, bi se danes ne zbrcala s kavča v katerega sem se zavlekla takoj ko sem prišla iz službe. Ker pa ženske mesečne tegobe niso nobena višja sila, sem se le odpravila na svoj dnevni polurni špancir, miganje.
V času posta, v času pomladi, ki je tu,  sem sklenila zavezo: Vsak dan bom vsaj pol ure migala, šla na zrak, prehodila krajšo pot. Verjemite mi, da sem pozimi več vikendov zapovrstjo preživela tako, da nisem niti nosu pomolila iz hiše, čez teden pa je bilo za kakšen sprehod še manj želje in volje in na drugi strani veliko izgovorov o temi, mrazu in še kaj. 
Za motivacijo in spomin v posebni objavi beležim ta čas v  posebni objavi - Od pepelnice do velike noči. Začasno sem jo prilepila v predstavljeni objavi, ki jo najdete tukaj - desno na blogu. Vse fotografije so narejnee s telefonom, s katerim bom beležila sliko in kratko besedo, vsak dan.

In še malo o pravem postu. Začasno sem postala veganka. Jem vse razen živil in produktov živalskega izvora. To pa na kratko pomeni, da jem kruh, polento, riž, krompir, sadje in zelenjavo. To pomeni da seveda ne jem mesa, niti ne mleka, jogurtov, masla, sira  pa tudi ne jajc - kar seveda pomeni, da je to preživetje brez mnogih sladic. Jem pa zato več oreškov, suhega sadja in črno močno pravo čokolado.
O kulinaričnem delu pišem še kaj. Tudi o kakšni sladici.



6. 03. 17

Mini torbica - mali medo

Pa še ena mini torbica, tokrat za fantka. Ta lahko postane tudi posteljca ali ruksak za njegovega ljubega malega pliškota, s katerim gresta skupaj spat.
DSC_1718


DSC_1720

5. 03. 17

mini torbica - miška

Rada šivam in ustvarjam za najmlajše. Za punčke, čisto nove male dojenčke, ljubke male otroške reči.  Mini torbice imajo otroci radi. Starši jih najprej uporabijo za drobne reči, cepilno knjižico in zdravilca,... Kasnje je boršica čisto njihova, za sladke male reči in njihove male zaklade, risbice in kinder figurce.
Mišk imam še kar nekaj, saj jih navadno šivam v druščinah. V raznoraznih oblekcah, z igračkami in z mašnjicami. Tudi druge čakajo na mojo dobro voljo, da jih sestavim skupaj in jim prišijem še drobne gumbe, da oživijo.

DSC_1721


DSC_1724



DSC_1726



DSC_1722

3. 03. 17

Torba v barvi črne in vinsko rdeče

Moja draga prijateljica rada nosi moje torbice. To je že moja-njena tretja. Zaželela si jo je v barvi črne in vinsko rdeče, v barvi refoška pravim jaz.
Ker ji je prejšni model tako zelo komforten in fajn, je nastala nova kar v istem modelu. Žepek za mobi in velik žep na drugi strani za note, znotraj pa dovolj prostora za sadje in flašo vode, pravi. Za rojstni dan, za naprej in za nazaj, pa še za božič zraven,...  ker zamujam na veliko.

DSC_1428


DSC_1432


DSC_1434


DSC_1429


DSC_1425

1. 03. 17

od pepelnice do velike noči

v 47 slikcah



Prva, prvega marca:  Na Sv. Anton, preko 3 nadostropij oktagona, skozi gozd do glavne ceste navzdol do Soče in domov. Dobre pol urce.

Druga drugega marca: Na Veliki rob, direktno iz placa strmo navzgor, nazaj po strmi poti do zbiralnika vode.  Dvajset minut gor, dvajset nazaj. Ob desetih četrt je sonce ravno prebilo oblake in posijalo nad mesto in ribnik.
3.3. tretja: od bajte do Slapu je 35 minut hitre hoje. Vode je bilo polno, ravno toliko, da ni zalila potke do dvorane. Bobnelo je.

video
4.3 četrta, prva deževna.  Tak fitnes levega ramena. Pod velikim dežnikom, z veliko boržo za špežo.  Do naše najbolj oddaljene trgovine. Ne pomnim, da sem šla že kdaj peš do Planike. Lilo je.
5.3. peta, druga deževna, pa vendar sem imela srečo in z dežnikom le mahala v zapestnih zasukih, kar mi je vedno všeč. Šla sem do Mlinskega, k svakinji na še eno popoldansko kavo. Če se ne bi pod samoprisilo dvignila iz kavča, bi zagotovo kot običajno vedno ob nedeljah po kavi, ob takšnem temačnem dnevu zadremala na kavču.
V Log, skozi britof in po glavni cesti, ker drugje res ni druge poti. Skrajni čas bi že bil da bi naselji Mlinsko in Idrsko dobila pločnik, kolsarsko stezo.
6.marca, ponedeljek - Krog do Soče, v Zaročišče, preko visečega mostu, po stopničkah mimo kampa in nazaj. Od brvi navzgor po stopnicah sem tekla in obupala tik pred zadnjimi štirimi štengami.
7. marec -  Sonce seva skozi okno že skoraj do petih popoldan. Hribi in gore so še dolgo potem obsijani v soncu. V eter ni še dodobra osušil polja, Kobariškega blata, kamor sem jo mahnila na mali krog, mimo ptičnice, kampa, mimo hiše z jabolki in krog nazaj. Srečala sem kar nekaj tekačev, jaz pa nisem prav nič tekla. Bolj romala.
8. marec - Pod Slap,  po kronice. Za osmi marec.
9. marec - Naš fant vsak dan na asfaltnem igrišču vadi košarko s tavelikimi fanti. Danes sem ga šla pogledat in zmetala še sama kar nekaj košev in se igrala košarko.
10. marec - Fanta sem peljala v Tolmin na praznovanje rojstnega dne. Medtem sem imela sama dovolj časa za špežo in za obisk drage sošolke in prijatljice. Zmotila sem jo med njenimi Zelenimi trenutki. Ker ve za mojo zavezo, nisva klepetali ob kavi ampak sva šli na polurni sprehod tamokrog, od Poljubinja do Žabč. Lepi razgledi na Tolmin, do našega Stola v daljavi. 
11. marec - Čez Sv. Anton skozi pomladni gozd do Velikega roba. Po gremenu hriba na osojni strani se čuti hlad iznad Soče, v senci je še veliko cvetja. Na drugi sončni strani drevesa želijo brsteti.  Razgled na naš mali kraj je lep. Lepo je tam zgoraj posedeti na klopci. Poiskati moram taprave kobariške fante, da bodo za 1. maj zamenjali strgano zastavo.
12. marec - na Gregorjevo, čez Tonocov grad, na vrhu katerega je gozd samih popolnoma razcvetelih telohov, po 122 stopnicah navzdol do ceste, in še okrog 60 stopnic in strmine do kampa. Do viseče brvi čez Soče nato še novih 100 stopnic.  Urco in pol nedeljskega popoldneva.
13. dan - ponedeljkova pomladanska utrujenost je že močno pristona. Šele pred šesto zvečer se odpravim. Na koncu pa prav dobro dene. Malo tudi polaufam. Mali krog med polji. Diši po svežem hlevskem gnoju, ki ga po poti sem pa tja preskakujem. Pol urce hitro mine. In že je večer.
14.marec - Ponovno na Kaninu
15. marca Mali krog po polju. Hitra hoja, čisto malo teka. Pol urce. Prvič treking copate zamenjam za tekaške. Ob pranju so se precej skrčili. So pa lažji in mehkejši kot zimski čevlji.  Cveti leska. Oblačno je, želi deževati, pa ve, da nima šans.
16. slika - Na polja, na vzhodno stran, do Idrskega. V koraku in teku s Sočo.
17. dan - pozno petkovo popoldne na vrtu. Da pridejo v kondicijo še kaj  rožce.
18. marec - sobota. Do Kozjaka po ta strmi zgodovinski poti.
19. marec - nedeljski enourni sprehod. Po Gamsovi poti, pod Slap, do Mlinskega, skozi Log domov.
20. marec. Medtem, ko sem čakala Tamalega v Tolminu pol ure v GŠ, sem namesto po trgovinah šla do Sotočja - do Soče in Tolminke, tam kjer imajo Metalkamp in druge žurke. Bil je že večer.
21. marec, pomladna, zemeljska, iz vrta. Čebula, redkvica, peteršilj, mešanica azijskih solat, rukola.
22. marec - dež prši - Na Memurje do knjižnice, da jo še ujamem do petih, nazaj po Gregorčičevi do placa, na Trg svobode, skozi Štambul - po Krilanovi, do pošte, da oddam pošto, po Stresovi do naše Mučeniške in po Goriški cesti (še nikoli nisem šla peš po Goriški cesti) po nanovo asfaltirani cesti strmo spet na Memurje, k mami na mineštro. Malo neresen sprehod, pa vendar šteje :)
23. 3. četrtek - Poštena turca, v nasprotni smeri kot na dan Gregorjevega. V Zaročišče, čez visečo brv čez Sočo, mimo kampa, strmo navzgor do glavne ceste, še bolj strmo po stotih in več stopnicah do Tonocovega gradu, po gozdu do Sv. Antona. Polja zelenijo, v gozdu pa ni še tako zaraščeno, da bi me od njega odvračali klopi.
24.marec - Dan je nanesel popoldanski izlet na Obalo. S Tamalim sva si zaželela plavanja in v Žusterni imajo tudi ta pravi bazen, kjer se lahko zares naplavaš. In to v morju, morski vodi, slani. 40 dolžin in potem še 20. Za ramena in hrbetnico, odpravo zategnjenosti je to super.